Kadar se znajdemo v močnem vrtincu čustev se zavejmo, da smo sposobni regulirat svoje duševno in telesno stanje. Sprejmimo sebe in vse svoje občutke brez upiranja, kot dragoceno darilo na poti osebne rasti, učimo se veščin spoprijemanja s čustvi. Jeza, žalost, strah in veselje so nam položeni v zibelko z razlogom.


SAMOPOŠKODOVANJE

Osebe, ki se samopoškodujejo, zatirajo agresivne impulze oziroma jih usmerijo vase. Pogosto trpijo zaradi močnih bolečih nakopičenih čustev, občutenj krivde, disociacij, depresije, frustracij, nemoči konstruktivnega reševanja problemov v stresnih situacijah in neznosne napetosti, bolečih spominov, flasbackov, močnih občutenj jeze in besa, neobvladljive potrebe po samokaznovanju, obupa, pomanjkanje samonadzora in hudih, bolečih travm.

Namen samopoškodovanja je, da se sprosti notranja psihična napetost, ki je iz različnih razlogov oseba ne more več zdržati. Mnogi poskušajo na ta način zbežati pred čustvi žalosti in praznine. Nekaterim povzročanje bolečine lastnemu telesu in pogled na kri daje občutek, da so »živi«, da se začutijo. Drugi so lahko preplavljeni s čustvi jeze, ki se je ne upajo izraziti navzven, saj bi s tem izgubili naklonjenost bližnjih. Jezo in agresivnost, ki je namenjena drugemu zato usmerijo vase. Čustvena bolečina se tako uravnava skozi fizično bolečino pri poškodovanju lastne kože.

Samopoškodovalno vedenje se pojavlja tudi v povezavi s čustvenimi motnjami. Predvsem pri depresiji, anksioznosti in pri različnih osebnostnih motnjah. K samopoškodovanju so nagnjene tudi osebe z motnjami hranjenja in tisti, ki uživajo droge. Eden od rizičnih faktorjev je tudi aleksitimija. Motnja za katero je značilen primanjkljaj izoblikovanih sposobnosti oziroma zmožnosti zaznavanja lastnih čustev. Ker imajo težavo pri označevanju notranjih stanj in ubesedenju tega kar čutijo, pomaknejo svoje kompleksne psihološke potrebe na telesno raven.

Vzroke samopoškodovanja je potrebno obravnavati širše, skozi sovplivanje petih dimenzij: emocionalno (doživljanje čustev pred, med in po samopoškodovanju), vedenjsko (način vedenja, izogibanje globljim odnosom, nekomunikativnost, prepiri s starši, beg v osamo, rituali), biološko (nevrotransmiterski sistem z motnjami razpoloženja, čustveno nestabilnostjo, anksioznostjo, motnja kontrole impulzov), kognitivno (način razmišljanja o sebi in drugih, o preteklosti, prihodnosti, raziskovanje misli pred, med in po samopoškodovanju), socialno okolje (družinsko okolje, osebna zgodovina, psihična ali spolna zloraba, socialna podpora mladostnika, odnosi z vrstniki, šola, družba, kultura in vera).

Samopoškodovanje kot posledica primanjkljaja pozornosti in ljubezni v ranem otroštvu je pogosto prisotno med otroki, ki so odraščali v okolju v katerem niso bili podani potrebni viri za zdrav razvoj (prezaposleni starši, premalo čustvene podpore in spodbud, alkohol ali nasilje v družini). Otroci se v želji po pozornosti, biti opaženi, pridobiti naklonjenost ali skrb pripravljeni tudi samopoškodovati. Pogosto se v pripovedih otrok, ki se samopoškodujejo skrivajo zgodbe o avtoritativnih starših, psihični zlorabi, nedopuščanju uveljaviti lastno mnenje. Posledično se to razvije v samoizolacijo in nepoznavanje veščine konstruktivnih pogovorov, kar vodi v nesposobnost izražanja in uravnavanja čustev, to pa pelje naprej v samodestruktivnost.

Družina je prvi socialni sistem v katerem otrok živi in ki s svojimi značilnostmi vpliva na osebnost otroka v vseh fazah njegovega razvoja. Otrok se v družini nauči spoprijemanja s stresom in premagovanja čustvenih stisk. Čustvena opora najbližjih mu posreduje spretnosti za obvladovanje napetosti in odpiranje načinov ugodja in sprostitve. Otrok začne spoznavati kako se v njegovi družini ravna s čustvi od prvega trenutka življenja v njej. Potrebuje ogromno čustveno ugodnih izkušenj ljubezni in varnosti, da bi lahko obvladal vse spremembe ki jim mora biti kos. Mir, zaščita, ljubezen, nežnost, čustvena podpora. Otrok se ob starševski umirjeni prisotnosti sam uči kako regulirati na vzburjenje. Če tega otrok ni doživljal, ker ga starši niso znali pomiriti, je otrok prepuščen sebi in okolici, ki lahko iz njega in v njem izzove najrazličnejše nefunkcionalne odzive.
Nekaj smernic vzgoje otroka v izogib samopoškodovanju:
- pogovori z otroci o spoštovanju in vrednosti njihovega telesa,
- učenje soočanja z realnostjo in s frustracijami,
- prepoznavanje in poimenovanje čustev,
- dovoljenje za vsa čustva in njihovo konstruktivno izražanje,
- prakticiranje pozitivnih strategij soočanja s stresom,
- razvijanje socialnih veščin.

Psihoterapevtski proces ponuja osebi, ki išče čustveno regulacijo v samopoškodovanju, novo, drugačno izkušnjo medsebojnih odnosov. Nudi prostor za varno raziskovanje in izražanje čustev, uči komunikacijskih veščin in pomaga razvijati kapaciteto "zdržati s svojimi čustvi" ter uči izražanje čustev na konstruktiven način.